Peščeno polje
Čez zlate peščine,
čez mehke sipine,
ostri pogled sonca šine
Kaj takrat se zgodi?
Pod njegovo toplo dlanjo
peščeno polje v gibkem plivkanju vzdrhti
7 komentarjevTe rože so zate
Veš, tiste dni, ko februar dneve prepusti v varstvo marca, takrat v zraku ujamem rezek vonj zvončkov in osmega marca obet.
Tudi ti pomisliš na učiteljico Majdko, in na vse tiste dobre, dobre učiteljice: Valerijo, Kristino, Marico? Joj, kot da zven njihovih imen prinaša pomladni veter!
Kako je bilo z njimi lepo čakati dan osmega marca: že teden dni prej nas je učiteljica Majdka naučila iz debelega, hrapavega papirja izstriči dolge kose in jih tako zložiti in poslikati, da je nastala ljubka voščilnica za mamo. “Voščilnico boste izročili vsak svoji mamici, jo lepo gledali v oči in na pesmico ne pozabite. Se je še spomnimo? No, dajmo še enkrat, da ne pozabimo, otroci.”
In učiteljica Majdka, tako čedno oblečena v modro ali rjavo krilo z lepo svetlo bluzo, je povedala prve besede v pesmici: “Mama, te rože so zate,” in potem mi za njo: “vzemi še mene v šopek med cvetke.”
Srečno poplesovanje mladih glasov se je odbijalo od sten učilnice, belo pleskane in upali smo, da bo kmalu prišel naš dobrodušni ravnatelj in zadovoljno pokimal.
Spominjam se svetlega pogleda mame, ki je tako previdno prijela tisto malo voščilnico, kot bi bila krhko, belo jajčece pomladne ptice. In spominjam se ganjenega objema v zahvalo.
Vsako leto osmega marca je bilo tako. Tako zelo lepo, da je kar malo bolelo v prsih: deklice smo v šolo prinesle vsaka svoj šopek zvončkov, da jih potem, ko bo veliki potresujoči zvonec odzvonil konec pouka, izročimo učiteljici.
Kako je bilo to lepo! In posebno lepo je bilo to, da ta dan učiteljica ni ničesar videla: ne malih belih zvončkov, ki so skriti kukali izpod šolskih miz, niti žametnih mačic in modro modrih žafranov celo ne. Kako to, ko je pa druge dni vse, vse videla? Zato je bilo potem tako slovesno lepo, ko smo se kot jata čebljajočih vrabčkov vsuli k njej, vsak s svojim pomladnim šopkom.
Učiteljica Majdka je smehljaje jemala šopke iz naših malih rok in mi smo potem stekli domov svojim mamam deklamirat pesmico in bilo je tako lepo, da je kar malo bolelo v prsih.
Škrlatni valovi
Kaj dlan drugi dlani stori,
ko se jo rahlo dotakne
in ona druga kot labodji puh vzdrhti?
Kaj srce drugemu srcu stori,
ko se ga rahlo dotakne
in ono drugo, kot borova suhljad vzplamti?
Kaj veter skalnim goram stori ?
Ko se vode bučeče dotakne,
ta voda skalo v škrlatne valove vzbudi.
Gibljive sličice
Avtomobil srka vase cesto, kot bi bila dolg, neskončno brezkončen požirek.
Mimobežna drevesa, pa ceste v daljavi, otroci tamle ob ribniku … prihajajo gibljive sličice mimo okna avtomobila, kot čez kinematografsko platno poskakujoča. Katera mi je bila posebej ljuba, draga? Mmm, tista vas s prijaznim imenom! Komaj, komaj pogled poboža vse tiste hiše … vse velike, ponosno zidane. Z velikimi vrati so in veliko oken je na teh večnadstropnicah in vsa dvorišča opasana z ograjami kot iz pravljične dežele vzetimi.
Na dvoriščih pa v hladu februarskega dne razločim žene, može in otroke.
Gibljive sličice s polzečo šipo, drobcen film je odvrten s koluta. Čakam, da se popoldne vrnem po isti cesti in spet vidim ljubo vas z dragimi, nepoznanimi ljudmi …
Vojček
“Imenuj ljubezen poguba, ker ljubezen nam bo vsem v pogubo”, plešejo Vojček in Marie in Tamburmajor.
Ljubezen mila in nepredvidljiva in silna in neustavljivo uničujoča kot reka, kot voda.
V rojevanju plaha in sramežlijvo spogledljiva, po potrditvi vsa zahtevno mogočna in v samem koncu toka pogube željna.
In plešejo svoj ljubezni ples, smrti obet.
Bolj ko hitijo, bolj ko si v strasti mreže srca lovijo, misleč, da bodo bliže in končno polni življenja samega, dlje se od vsega umikajo in na ono stran brega hitijo, kjer dolgi, hladni prsti večnosti vabijo na blede prsi Smrti.
Imenuj ljubezen poguba, ker ljubezen nam je vsem v pogubo.
